Mitraizem je perzijska vera, ki so jo k nam prinesli rimski vojaki. Verskih obredov so se lahko udeleževali le moški, saj je bilo verovanje skrivno.
Bog svetlobe SOL je poslal MITRO na zemljo z nalogo, da v votlino povabi belega bika in ga zakolje. Iz krvi ubite živali je nastalo novo življenje.
Na Slovenskem trgu stoji pred Mestnim stolpom skoraj 5 metrov (4,94 x 1,82 x 0,39 m) visok spomenik, največji, kar jih je bilo odkritih v rimski provinci Zgornji Panoniji. Spomenik, po vsej verjetnosti postavljen na mestu odkritja, je že od 16. stoletja dalje zbujal zanimanje in tako sčasoma postal simbol mesta ob Dravi. Po izklesanih mitoloških upodobitvah na njem se je zanj uveljavilo ime Orfejev spomenik. Nagrobnik, izklesan iz pohorskega marmorja, je bil v 2. stoletju postavljen mestnemu županu Marku Valeriju Veru, kot se da razbrati iz sedaj že hudo zabrisanega napisa. Na spomeniku so izklesani prizori, ki ponazarjajo upanje na novo življenje. Na vrhu sta v vogalih zleknjena leva z ovnovima glavama v šapah. Med njima je upodobljen Serapis, egipčansko-grški bog, ki simbolizira upanje na ponovno rojstvo. Pod levjim površjem je relief v timpanonu z upodobljeno Seleno, boginjo Lune, ki se vsako noč sklanja nad svojim mrtvim ljubimcem Endimionom in ga poskuša s poljubi svojih žarkov obuditi iz večnega sna. V zaklinkih ob timpanonu sta upodobljena gola krilata genija.
Med zatrepom in napisnim poljem je izklesan osrednji relief. V njem je upodobljen prizor z Orfejem, ki v žalosti za izgubljeno Evridiko igra na liro. S svojim igranjem gane celo živali, ki so se zbrale okrog njega v votlini, in celo bogove podzemlja, ki so mu ljubljeno vrnili. Ta prizor, ki je sedaj že zelo zabrisan, je bil vklesan na spodnjem reliefnem polju nagrobnika. V srednjem veku je spomenik služil kot sramotilni kamen - pranger. Na spodnji del spomenika so pritrdili dve železni priponi za vklepanje zločincev in z njima zelo poškodovali napis.
Spomenik stoji sredi Mestnega trga. V strahu pred nenehnimi požari, ko so ognjeni zublji hudo prizadeli mesto, so se meščani priporočili sv. Florijanu in mu leta 1745 postavili spomenik. Na vrhu nakopičenih oblakov stoji svetnik v antični vojaški noši. V levici drži v vetru plapolajoč prapor, putto, ob njem pa zliva vodo iz golide na gorečo cerkev. Celotna kompozicija je baročno razgibana. Leta 1761 so Florijanu dodali še osem svetniških figur, ki so obstopile srednjo plastiko. Skupina je povsem obvladala ne ravno velik tržni prostor. Ko pa so leta 1865 spomenik obnavljali, so osem figur umaknili in tudi kompozicijo s Florijanom namestili na nov podstavek.
Minoriti so prišli na Ptuj kmalu za dominikanci, po virih v starejši literaturi leta 1239. Prva arhivska omemba minoritskega samostana je v nedatiranem dokumentu iz leta 1280, druga pa v datirani listini iz leta 1290.
Tudi ta samostan so ustanovili gospodje Ptujski. Sprva je bila to dolga, ozka, enoladijska in precej preprosta pridigarjeva cerkev, s poudarjenim prezbiterijskim delom, tako imenovanim "dolgim korom" z dvema kvadratnima obočnima polama in petosminskim zaključkom. Že v prvem obdobju je bila cerkev poslikana.
V 13. stoletju so bila samostanska poslopja skromna in so obsegala samo vzhodni del današnjega poslopja. V naslednjih stoletjih cerkev ni doživljala bistvenih sprememb, v zadnji četrtini 17. stoletja pa je so samostan, ki ga je vodil gvardijan Gašper Dietl, barokizirali. Barokizirano pročelje cerkve je prvo na današnjem slovenskem ozemlju uveljavilo polno plastično razgibanost ostenja. Dela je vodil Dionis Merlino iz Lugara.
Do l. 1696 so obnovili križni hodnik in vse tri trakte samostana. Najodličnejša prostora v samostanu sta letni refektorij in prostor, kjer je danes minoritska knjižnica.
Prvi uboži menihi, ki so se naselili na območju Ptuja in današnje Slovenije, so bili dominikanci.
Mehtildis, vdova Friderika III., jim je leta 1230 podarila zemljo na zahodnem robu mesta, pod Grajskim gričem. Leto kasneje so se v delno zgrajenem samostanu naselili menihi iz Brež na Koroškem.
Že v prvem gradbenem obdobju so sezidali samostan v višini dveh etaž. Odlika samostana je križni hodnik, ki sta ga najprej sestavljala južni in bolj imeniten vzhodni krak. 1302. je samostan prizadel požar, obnova je trajala do srede 14. stoletja, v tem obdobju so zgradili še zahodni krak križnega hodnika in poslikali njegovo vzhodno steno. Prezidave in poslikave so potekale tudi v 15. in 16. stoletju.
V 17. stoletju so samostan baročno prezidali. Vzhodno cerkveno pročelje so obrnili proti mestu ter ga v začetku 18. stoletja prekrili z bogato štukaturo in opremili s kipi. Barokizirali so tudi samostansko jedilnico, jo poslikali in njen obok prekrili s štukaturo.
Redovniki, ki so se ukvarjali z gospodarjenjem, šolstvom, pridiganjem in dušnim pastirstvom, so tukaj živeli do leta 1785, ko je bil samostan ukinjen z jožefinskimi reformami.
1926. ga je kupila občina, leta 1928 pa so v njem odprli mestni muzej.
Na ogled pa so tudi stalne zbirke:
Rimski in srednjeveški lapidarij Ostanki II , IV in V mitreja Numizmatična zbirka Drobno arheološko gradivoArheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem stal zidan grad.
Zadnji iz rodbine Ptujskih, Friderik IX., je umrl leta 1438. Od leta 1480 do 1490 je bil Ptuj z gradom vred v madžarskih rokah, 1490. pa so morali Madžari zasedeno ozemlje predati nemškemu cesarju Maksimiljanu. Pred propadom ga je rešila grofica Terezija Herberstein, ki ga je kupila leta 1873. Dala je temeljito obnoviti vse stavbe in jih na novo opremila. Herbersteini so ostali v gradu do leta 1945. Takoj po drugi vojni je bil grad spremenjen v muzej.
Odpiralni čas:
od 15. oktobra do 1. maja vsak dan od 9. do 17. ure 1. maja do 15. oktobra vsak dan od 9. do 18. ure ob sobotah in nedeljah v juliju in avgustu od 9. do 20. ure zaprto 1. januarja, 1. novembra in 25. decembraTelefon: 02/ 748 03 60
Več informacij: www.pok-muzej-ptuj.si
Na območju občine imamo cerkev Sv. Andreja po katerem župnija in tudi občina nosita ime, 15 kapel in 4 križe. Kapele in križi so bili postavljeni kot zahvala za ozdravitve, srečno vrnitev domov, zmago nad zavojevalci, obvarovanjem pred hudim,… torej iz različni osebnih ali skupnih razlogov.
Pregled turistične ponudbe v občini Sveti Andraž v Slovenskih goricah:
Stara cimprana kmečka hiša, ki je doživela svojo rekonstrukcijo leta 2002 (obnovljene stene, streha in okolica) in gospodarsko poslopje. V domačiji je predviden muzej kmečkega življenja iz začetkov prejšnjega stoletja in turistična informacijska pisarna. Hiša potrebuje še gospodinjsko opremo in pohištvo (ki ga bodo prispevali delno občani iz svojih zasebnih zbirk).
Družinske fotografije so pomembni dokumenti za odkrivanje in predstavljanje preteklosti, ker pričajo o življenju ljudi v najširšem smislu in omogočajo primerjavo med preteklostjo in sedanjostjo. Tega so se zavedali nekateri člani društva upokojencev pri Sv. Andražu, ko so dali pobudo za zbiranje fotografij, ki bi pričale o njihovem življenju v preteklosti. Zamisel je bila pri ljudeh dobro sprejeta, tako da so mnogi darovali svoje fotografije. Nastala je dokaj obsežna zbirka, ki nazorno predstavlja družinsko življenje, bivalno kulturo, kmečko gospodarstvo, obrtna znanja, družabno življenje idr. na območju občine v prejšnjem stoletju.
Razstava je na ogled v prostorih društva upokojencev Vitomarci, kontaktna oseba Edi Kupčič, tel.: 02/ 757 20 31.
Alojz Šalamun (1913-1991) je bil lastnik kovačije v Novincih. Alojz Šalamun je mojstrski izpit za kovača opravil leta 1946 v Mariboru – mojstrsko spričevalo je še danes na ogled v muzeju kovaškega orodja. Hči Ana je po očetovi smrti skupaj z možem Vinkom orodje shranila in prostor sta preuredila v muzej kovaškega orodja (leta 2006). Zbirka orodja obsega preko 1000 eksponatov.
Naj naštejemo le nekaj izmed njih: ampas, hamer, panti, štekli, cveki, rašpla, dleta, prebijač, meh, klešče, pant cange, šraufštok, pila, klepac, ročni vrtalni stroj, šnecajgi,…
Za hišo, na prostem pa je na ogled tudi zbirka starega kmečkega orodja: mlatilnica, brana, plug, ojice, treš mašina, branovlek, potači, stopa, glavnik za česanje lana, garce za voz, cepe, redos, jarem, kravji homot, …..
Za ogled obeh muzejskih zbirk se obrnite na lastnika Gomzi Ana in Vinko, Novinci 56, tel.02/ 757 52 71.
S projektom smo bili v letu 2010 uspešni na Petem javnem razpis za prednostno usmeritev ''Regionalni razvojni programi'' v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih potencialov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete ''Razvoj regij''. Vrednost projekta obnove znaša 699.200 €, od tega smo na razpisu pridobili 482.890 € nepovratnih evropskih in državnih sredstev. Dela na projektu napredujejo po planu. Zaključek projekta je predviden septembra 2012.
Od ustanovitve občine leta 1998 je pričelo z letom 1999 izhajati lokalno glasilo: NOVICE Občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah
vsebine: Objava lokalnih novic, predstavitev dela občinske uprave in investicij, predstavitev dela društev, predstavitev šolskega žviljenja, Uradni vestnik, izhaja: 3-4 krat letno obseg: od 12 do 28 strani, odvisno od števila prispevkov naklada 400 izvodov distribucija: brezplačna dostava vsem gospodinjstvom v občini.Tone Novak (Fakulteta za naravoslovje in matematiko UNI-MB, Maribor) in Gonzal Giribet (Department of Organismic & Evolution biology, Harvard University, Cambridge) sta leta 2006 objavila opis nove vrste talne suhe južine (Cyphophthalmi), katere značilno najdišče je v naši občini v naselju Slavšina. Do leta 2006 je bilo v svetu znanih 32 vrst suhe južine, v letih 2002-2005 so v SV Sloveniji, na območju Občine Sveti Andraž v Slovenskih goricah, odkrili novo sorto te živalske vrste.
Odkritje so predstavili v znanstveni reviji Zootaxa 1330:27-42, 2006 (www.mapress.com/zootaxa)
Novo odkrita vrsta suhe južine živi na področju bogatem z humosom, na tleh listnatih gozdov. Ima dolgo telo in dolge noge, kar ji omogoča hitro gibanje. Ta sorta se je prilagodila globokim, vlažnim humosnim tlom bogatim z mikroorganizmi.
Suha južina je majhna žival velikosti 1-2,8 mm, živi na stebelcu listov.
Več o odkritju in najdiščih lahko preberete na spletni strani:
http://collections.oeb.harvard.edu//Invertebrate/Cyphophthalmi/species.cfm
V dolini ob potoku, na robu vasi Novinci, severno od lovskega doma, je nekoliko zamočvirjeno prvobitno naravno območje »müže« s pestrim rastlinjem, naravnim gozdom, vlažnimi njivami in travniki ter nereguliranim potokom, v katerem je še mogoče videti potočne rake. Močvirna dolina se začne ob lovskem domu nasproti ribnikov in se razteza ob Andrenškem potoku proti severu mimo nekdanje Brumnove domačije (Andreas Friedrich, Vitomarci 85), bivšega Dankovega mlina in križišča naprej proti Cerkvenjaku. Turistična pot pa zavije v križišču na levo proti središču vasi Vitomarci, ki se z markantno cerkvijo že ponuja na griču. Na desni strani poti je večja vrtnarija Vlada Druzoviča.
Leta 1680 je v Ptuju in širši okolici morila kuga. Po ustnem izročilu naj bi v teh krajih umrlo veliko ljudi katere so pokopali kar v skupne grobove nad katerimi še danes stojijo 3 kužna znamenja (znamenje na Dragah, Selah in v Hvaletincih)
Poznogotsko stebrasto kamnito znamenje iz začetka 16 stol (prva četrtina 16 stol) stoji na osamljeni legi na območju Sela. Steber ima prirezane vogale, na vrhu širšo hišico s prisekano piramidasto strešico. Na samem vrhu stoji križ. Znamenje spada med sakralno kulturno dediščino Občine Sv. Andraž v Slov. goricah.
Na znamenju je vidna tudi trigonometrijska točka, saj znamenje stoji na razpotju nekdanje selitvene ceste (okoli leta 1.400) ob Pesnici: Ormož- Sv. trojica- Maribor, po kateri se je kasneje premikala tudi Napoleonova vojska.
V 14 stol. je na tem območju plaz odnesel nekaj hiš, od takrat se to območje po domače imenuje tudi Črna gora.
Danes imenovana cesta nima več pomena, saj je glavna cesta speljana skozi center naselja Vitomarci. Tukaj pa je samo še poljska pot.
Znamenje s čokatim spodnjim delom, na katerem je širša hišica s sedlasto oblikovanimi nišami. Postavljeno je bilo v 19. stoletju. Znamenje stoji na osamljeni legi na Dragah južno od Vitomarcev. Spada v sakralno kulturno dediščino občine
Kamnito gotsko kužno znamenje sestavljajo podstavek, kvadraten steber in hišica s piramidasto strešico. Zgrajeno je bilo na prelomu 15. stol. in 16. stol. (1592). Spada v sakralno kulturno dediščino občine. stoji pri hiši Hvaletinci 13.
Kapela je bila zgrajena okoli leta 955 (potovanje škofov Cirila in Metoda skozi naše kraje) ali okoli l. 1050, ko je na tem mestu bilo ustanovljeno cerkveno posestvo – pristava. Okoli l. 1320 je cerkvena pristava obsegala že ca. 352 oralov zemlje. Na kapeli sta upodobljena škofa sv. Ciril in sv. Metod.
Nastanek današnje župnije sega v 15. Stoletje. Vse do l. 1415 je to območje spadalo pod Ptujsko nadžupnijo, po letu 1415 pa so ti kraji pripadli župniji Sv. Lovrenca (danes Juršinci), oboje pa pod Ptujsko nadškofijo. Leta 1819 je kaplan Franc Vrbnjak uvedel sejem na dan farnega zavetnika Sv. Andraža, to je 30. novembra. Župnijska kronika omenja tudi nekaj ljudskih misijonov, ki so jih od leta 1879 vodili jezuiti, lazaristi, minoriti.
Pregled pomembnejših letnic iz zgodovine župnije:
Prva poročila o šolskem pouku v Vitomarcih v Sv. Andražu segajo v 18. stoletje.